Rada nemo opazujem ljudi, ko ne vedo, da to počnem. Njihove odzive, odnose, sanje, želje, značilne kretnje. Jih primerjam, zapišem v spominu, med njimi iščem podobnosti in razlike.
Moje zvedavo oko pa se najraje ustavi na plesu vsakdanjih gibov otrok in starejših. Otrok zato, ker je vsako njihovo dejanje čisto, prepojeno z radovednostjo in prvinskostjo. Razlog, da me zanimajo starejši, pa je ta, ker že njihova pojava v meni vzbudi mozaik asociacij in občutij. Ker so njihove roke hrapave, pore na njih natančno razmejene med seboj in zato lahko, ko se jih dotakneš, čutiš brazde preteklosti in si le misliš, koliko sončnih žarkov jih je grelo, koliko dlani so se dotaknile, koliko lic so pobožale in objemov podarile.
Dejanja obojih so pristna, neobremenjena s tem, kar bodo mislili in pravili drugi. Ker njihovo srce ve, da živiš samo enkrat, umreš pa lahko kadarkoli. Za spremembo od večine, ki se slepo tolaži z nespametno mislijo, da lahko živimo kadarkoli, umrli bomo (le) enkrat.
Obisk doma starejših občanov v Novem mestu je deževno sobotno jutro 22. septembra 2018 napolnil s hvaležnostjo, neopisljivimi občutki in spomini. Spomini na prihodnost, če je to sploh mogoče … Orkester Ave smo z varovanci delili slovenske in tuje melodije, ki so med vrsticami pele hvalo. V znak hvaležnosti naši gospe Ani, ki nam je z denarnim prispevkom priskočila na pomoč in bo tako spomin na njenega moža večno živel v nas – v naših instrumentih, notnih zapisih, koprenah zvokov in občutji, nasmehih. V znak hvaležnosti vsem njim, ki so obdelovali in ljubili našo zemljo, jo spoštovali, nas učijo ljubezni in občutka pripadnosti, nam dali državo, ki ima ljubezen že v imenu! Nam podarili domovino.
Vsi, ki so sedeli na stolih, obrnjenimi proti nam, so oddajali gosto in čisto spokojnost. Jasno je bilo, da so v celoti z nami, živijo za tedanji trenutek, da so srečni, da so. Sprijaznjeni s svojim življenjem, s preteklostjo, s svojo usodo. Njihove odzive bi lahko namešali v paleto tisočerih barv mnogostranih odtenkov. Nekaterim so se iz srebrnih oči lesketale solze ganjenosti, drugi so z odsotnim nasmehom ob zvokih glasbe, ki smo jim jo dali, odplavali v preteklost, morda v svojo mladost, kdo ve, kam … Spet tretji so ploskali, vriskali in se široko smejali ob melodijah koračnic, lahno poplesavali ob tričetrtinskem taktu valčkov. Ob naši Internacionali je gospa Ana pokazala ponos tako, da je vstala in odločno zrla predse. Kot bi zrla v zastave, ki se zibljejo v vetru pomembno prelomnih dogodkov.
V vsakem izmed njih pa sem videla delček sebe, ko bo tudi v mojih laseh lesket srebrnine las, na mojem obrazu gube modrosti, v mojih očeh zgodbe o preteklosti, o stvareh, ki jih bom ljubila, si jih bom želela in se jih rada spominjala – tudi zgodba o našem orkestru. Ko bodo tudi moje dlani starikave, a zato bogate, takrat vredne, in bo raskava koža še posebno čuteča.
Zazrla sem se v njihovo od časa utrujeno telo, noge, ki jim daje ritem šepavi korak, bergle in hojice, ki jim dajejo oporo. Pomislila na njihove vnuke, ki jih prihajajo obiskovat ali pa so pozabili nanje. Pomislila na zaposlene, ki skrbijo zanje, in nanje, ki skrbijo drug za drugega, ki se držijo za raskave roke, se smejijo z uvelimi lici in zgodb polnimi očmi.
Opazovala in se spraševala, če duh mladosti zbeži iz tvojega drobovja, tvojih kosti in sten, kjer domujejo misli, ali se naseli tudi v od zgodovine utrujeno telo in si želi živeti kot včasih. Lahko pa da umre, ko nas zastrupi svet številk in pričakovanj, in se takrat, ko dojamemo, da lahko umremo vsak dan, živimo pa le enkrat, ponovno vrne.
Neža Cerinšek, članica Orkestra Ave