Življenje lahko doživljamo po svoje. Obarvamo ga lahko z barvami, za katere se odločimo sami. In če se odločimo za bolj žive, nenavadne barve s pridihom glasbe, mladostne ustvarjalnosti, je lahko ta svet še toliko lepši, barvitejši. S pravimi ljudmi pa lahko ustvarjamo nove spomine, takšne, ki za vedno ostanejo nekje v nas. In ta je eden izmed njih.

Še en potep Orkestra Ave, ki je tudi tokrat stopil izven svojih okvirjev, stopil čez mejo, na sosednjo Madžarsko. Udeležili smo se svetovne konference pihalnih orkestrov WASBE v Maku. Bili smo pripravljeni, saj je bilo za nami ogromno trdnega dela in intenzivnih vaj. Tako smo se v petek, 17. avgusta, navsezgodaj zjutraj priprtih oči, a polni navdušenja in vznemirjenja odpravili proti Maku. Naš glavni postanek je bil na Blatnem jezeru, kjer so se najpogumnejši tudi skopali, medtem ko smo ostali prepevali na plaži ali pa se hladili z osvežilno pijačo. Ko smo si tu pretegnili svoje nožice, smo z mislijo, da smo cilju že blizu, še z večjim navdušenjem, polni pričakovanj ponovno stopili na avtobus. V Maku so nas odprtih rok sprejeli prijazni domačini. Praznih želodčkov smo se odpravili na večerjo, po njej pa se kot vsak večer udeležili gala koncerta. Tu so nas različne melodije in interpretacije popeljale na druge konce sveta. Tako različni, a nas je glasba zbrala vse na enem mestu. Noro. Preostali del večera pa smo namenili globokim pogovorom o resnih in malo manj resnih temah. Kmalu pa so oči postale težke in utrujene, zato smo se odpravili v sobe.

Naslednje jutro smo čutili več adrenalina. Po dopoldanskem kopanju v toplicah nas je čakal naš prvi koncert. Vsakemu izmed nas je zaradi treme ali pa le zaradi vročine, po hrbtu spolzela kapljica potu. In dali smo vse od sebe. Tako kot zna Ave najbolje. Po aplavzu sodeč je bil koncert uspešen. Oblilo nas je zadovoljstvo, ponos in pristno veselje.

Sledil je popolnoma sproščen dan brez obveznosti. Pričeli smo ga z avetarsko veliko igro, v katero smo vključili tudi Madžare. Predvsem pa je bil ta dan namenjen počitku in druženju, kar poleg ustvarjanja dobre glasbe, avetarji počnemo najraje.

In tako nepričakovano hitro je prišel dan, ko smo iz madžarskih postelj vstali še zadnjič. Tudi to jutro so nam fantje zaigrali budnico, a tokrat veliko bolj zgodaj. Kot vedno moramo avetarji tudi kaj ušpičiti našemu maestru Miru, ker takšni pač smo – neukrotljivi, hudomušni. Tokrat na vaji ni zagledal porisanih not, presenetili smo ga z zgodnjim presenečenjem – budnico. Sredi mesta smo zaigrali Pozdrav Šentjerneju. Seveda je bil Miro našega obiska vesel, čeprav nas ni pričakoval. Po glasni budnici pa sta nas čakala še dva koncerta. Prvega smo odigrali že dopoldne, zadnji koncert pa smo zaključili na trgu mesta. Zbralo se je veliko orkestrov iz celega sveta in še več poslušalcev. Prireditev smo pričeli s povorko. Vsak orkester se je predstavil s svojo koračnico. Nato pa smo kot eno pod zvezdnatim nebom zaigrali še vsi orkestri skupaj. Čeprav se nismo dobro poznali, smo se v tem trenutku povezali, uskladili in ustvarili harmonijo nečesa lepega, posebnega.

Nepozabljivo doživetje z enkratnimi ljudmi, ambicioznim orkestrom z neverjetnim odborom in dirigentom. Ponovno smo z velikim ponosom zastopali Šentjernej in našo domovino Slovenijo. Veselimo se naše poti do višav, do najsvetlejših zvezd. In izbrali smo žive barve. Barve ognjemeta, ki je zaključil naše gostovanje in osvetlil našo pot do višav.

Sara Vrtačič,

članica Orkestra Ave