Pihalni orkester občine Šentjernej (Orkester Ave Šentjernej) se je v začetku meseca julija odpravil na svetovno konferenco pihalni orkestrov WASBE v Prago. Tam se je predstavil kot prvi slovenski orkester. Na dveh koncertih so odigrali program slovenskih avtorjev in tako v najboljši luči predstavili našo državo. Glavna zvezda večera je bila skladba z naslovom Balada o Šentjerneju, napisana posebno za šentjernejski orkester.
»V očeh, mnogo premladih da bi nosile tako odgovornost, je zasijala luč. Svetloba čiste glasbe, esence vsega kar je bilo, je in bo. Konec in hkrati začetek, ki se povežeta v neskončno verigo energije, čustev in doživetij. To je bil naš koncert. Nepretrgana povezava med vsemi nami, ki se je vlekla kot med. Po nas in po ljudeh v dvorani se je razlila kot topla čokolada in jih takoj omrežila.
A seveda ker prihajamo iz Šentjerneja, ni šlo vse tako zlahka. Kot je že naša stara navada, sta se energija in želja po delu, pridružili kasneje kot bi bilo to zaželeno. Tako je naš program vsakič znova dobival nov obraz, prav tako pa smo bili tudi mi vsakič drugačni. A kot vedno smo na koncu poti, tik pred samo ciljno ravnino, stopili skupaj in postali ekipa. Pa ne takšna, ki se razume med seboj, se pogovarja in počne vse ostale stvari, ampak ekipa, ki se čuti med seboj in je sposobna odreagirati na vsak posameznikov dražljaj kot celota. Postali smo homogen organizem, ki diha in čuti za enega. Seveda tega ni nihče pričakoval, ne mi, ne ljudje v dvorani. Kupili so vstopnico za koncert neznanega slovenskega orkestra, vendar so v zameno dobili čarovnijo. Očitno 13 skupinskih ur spanja in prekladanja po avtobusu v želji po udobnejšem položaju prinese določeno mero povezanosti. Če ne drugega pa smo imeli zjutraj vsaj eno skupno točko, boleča telesa.
Tako smo šli neprespani in popolnoma izmučeni na četrtkovo vajo. Bila je obupna. Koncentracija pod ničlo, sposobnost razmišljanja katastrofalna in sama neprespanost … zraven dodajte še pomanjkanje hrane in vročino. Dobili boste katastrofalno vajo, ki ni nikakršna spodbuda za gala koncert naslednji dan. V zraku se je čutilo nelagodje, pričakovanje. Spat smo odšli zgodaj.
Jutranja kava ni bila še nikoli tako okusna. Zajtrki v lastni režiji imajo nek poseben čar, sploh če želiš naenkrat nahraniti 40 lačnih ust v precej majhni kuhinji. Na koncu vse skupaj postane smešno. Tako smo skupaj začeli dan in ga nadaljevali s sekcijskimi vajami. Vendar ni bilo dolgo, ko se je oglasil jezni sosed. V šali smo ga poimenovali »crni«. Kljub pozni dopoldanski uri se je pritoževal nad hrupom. Zaradi uvidevnosti do ostalih gostov smo vajo nemudoma prekinili. Po jutranjem pripetljaju smo z nestrpnostjo pojedli kosilo in se odpravili na generalko. Dvorana je bila čarobna. Bogata zgodovina velikih imen in mi. Nihče izmed nas nič posebnega, a vseeno nam je bila ponujena priložnost se približati zvezdam. Igrati z najboljšimi pred najboljšimi. Ko sem spregovorila uvodne besede, se mi je po celotnem telesu razprostrl adrenalin, in takrat bi najraje zbežala v kot, se pokrila, planila v jok in se pretvarjala da ne obstajam.
S strahospoštovanjem smo z vsako skladbo, ki smo jo odigrali skozi vajo, vedno bolj sprejemali dvorano in stara gospa je sprejemala nas. Po eni uri smo se morali odpraviti. Odšli smo na večerjo, se nato še preoblekli in se vrnili v center Prage. Skupaj smo se nagnetli v premajhen prostor za tolikšno število ljudi in se ogrevali ter uglaševali. Vsakemu izmed nas je zaradi treme po hrbtu spolzela kapljica potu. Zavedali smo se, da lahko odigramo neskončno dobro ali pa popolnoma pogorimo. Tako smo z visoko dvignjenimi glavami odkorakali na oder, si dali nekaj časa, da se ponovno prilagodimo dvorani, nato pa je šlo zares. Z Evo sva vstali in spregovorili. Naveza Eva in Eva je prav tako kot v Šentjerneju poslušalce popeljala skozi koncert. Začetek je bil dober. Druga skladba je bila boljša. Največ smo pričakovali od Balade o Šentjerneju. Ta je bila najboljša. Od takrat naprej je šlo vzdušje samo še navzgor. Sam koncert se je kar prehitro končal. Še bi stala na tistem čarobnem odru.
Po koncertu je sledil val ponosa, zadovoljstva in čiste sreče. Kot se spodobi, smo tudi proslavili. Občutki so bili neverjetni in ni besed, ki bi opisale takratno evforijo.
Po napetih zadnjih dneh je sledil popolnoma sproščen dan brez obveznosti. Andrej je za en dan pustil rog ob strani in se prelevil v turističnega vodiča, ki nas je popeljal po praških znamenitostih. Seveda so se nekateri po naporni noči odločili, da je spanec vseeno boljši. Po kosilu smo se odpravili v park pred češkim parlamentom. Tam so se odvijali koncerti različnih orkestrov. Nekateri smo se opremili z odejami, navsezadnje smo prišli v park, vendar smo kmalu spoznali, da ima zaradi svoje specifične lege pred parlamentom svoja pravila. Karlov most je bil kot vedno poln uličnih glasbenikov, prodajalcev in turistov. Pogled na Vltavo pod nami je bil veličasten. Mestni center, tako lep a hkrati tako oblegan. Po večerji smo nekateri vzeli pot pod noge in se ponovno odpravili v center. Noč je bila kratka, a sladka.
Tako so se naše delavne počitnice prevesile v zadnji dan. Sproščeno smo se podali v park, kjer je prepovedano ležanje na zelenici, novi zmagi naproti. S petkovim koncertom smo si ustavrili ime med najboljšimi, nedeljski koncert pa smo odigrali sami sebi. Z Evo sva se prikupno priklonili občinstvu, se zahvalili organizatorjem za ponujeno priložnost nastopanja na tako pomembnem dogodku, in še zadnjič odvodili koncert. Bil je naš, takoj ko smo skupaj pihnili ali udarili prvo noto. Čisti užitek, razvada in pregreha, ki bi se je človek z veseljem navadil. Ta koncert ni bil namenjen poslušalcem, organizatorjem ali vsem ostalim pomembnim ljudem, ki so nas poslušali. Ta koncert je bil namenjen nam. Bil je plačilo za ogromno število ur vaj, premnogo skrbi in organizacijskih problemov, katere je preživel upravni odbor, ter za vse temne oblake, ki so se zgrnili nad nas v zadnjem času. Predstavljal je upanje, ki je kot majhen fižolček vzklilo po aprilskem dežju. Rastlina bo zrastla, tako kot bodo njeni otroci in takrat bo lahko kraj in vsi njegovi prebivalci, žel kakovostno glasbo z dušo.
Ponovno nas je čakalo 13 debelih ur do doma. Mehurček, v katerem smo živeli pretekle 4 dni, se je z vsakim prevoženim kilometrom vse bolj in bolj razblinjal. Prispeli smo v Šentjernej, za ene rodni kraj, za druge le vmesna postojanka do doma na drugem koncu Slovenije. Šla bi z njimi, le da se skupna čarovnija ne bi prekinila. V preteklih 4 dnevih smo živeli v balončku dobrega, kjer je obstajala samo odlična glasba, pravi ljudje in neskončna svoboda. Vse kar se je dogajalo okoli nas ni bilo pomembno, živeli smo samo mi, skupina ljudi, ki skupaj ustvarja glasbo. Da bi lahko trenutek podaljšala za hip, dva, ne več. In ponovno mi ne bi bilo dovolj. Zato končujem ta zapis, da čas malenkost podaljšam in še enkrat podoživim. Hvala odboru za te čudovite trenutke, ki ste nam jih podarili. Vse enkrat mine, a ostanejo prijateljstva, vezi, upanje na ponovno srečanje in skupni spomini. Odtisnili smo sled, ki je ne more zamesti noben peščeni vihar.«
Eva Krštinc, članica Orkestra Ave Šentjernej